Na Srednjo Goro, ki je najvišji vrh nad Podkrajem in Hrušico, pelje hmm le ena pot. In sicer pustimo avto v Podkraju in gremo po markacijah proti Svetemu Duhu. Markacije so sicer vidne, vendar jih je zaradi obilo snega zelo težko najti. Še dobro, da je sv. Duh priljubljena točka Podkrajcev tako, da je bila gaz v snegu dobro vidna. Prii cerkvici pa zavijemo desno v dolino. Po pribjižno 10min hoje v dolino pa bo treba prižgati GPS in se držati navodil. Nekje na pol poti pa je bilo kar zanimivo. Zamet dolg 500- 600 metrov in globok do enega metra. Ker sneg ni bil uležan, mi je teh nekaj metrov vzelo kar uro in pol polžje hoje.

Vrh je neizrazit in poraščen z drevjem. Spust pa je bil spet nekaj posebnega. Hoja po prejšnjih stopinjah ni ravno primerna, zato je bilo potrebno delati drugo gaz. Vendar samo do prve ravnine. Spet čez slavni zamet in proti svetlobi. GPS kaže, da je avto direktno pred mano. Spust čez pobočje je bil kar zanimiv, vendar nižje, kjer ni bilo več dosti snega, kar nevaren zaradi trave. Sem bil kar nekajkrat na riti.

Na vrhu sem se odločil, po kar dolgem iskanju primernega kraja za postavitev antene, da palice ne raztegnem do vrha. Drevje tega ni dovolilo. Nekako mi uspe, da se radiali niso nikjer dotikali drevja. Iz nahrbtnika potegnem pončo in ga postavim na tla. Postajo in baterijo postavim med oba dela tega zlatega prekrivala. Bo vsaj zavetje pred sneženjem in burjo. Proste frekvence skoraj nisem dobil, signala mobitela tudi ne. Nekaj časa sem klical CQ, vendar ker ni bilo spota se mi nobeden ni oglasil. Saj bi še vztrajal, vendar je mraz tako pritisnil, da so mi zmrznile rokavice in prsti. Na brzino pade odločitev, da bo hrib ostal tukaj, jaz pa ne. Z muko poberem vso šaro, jo dobesedno zmečem v nahrbtnik in jo popiham.

Pa drugič. Važen je trening...