Kaninsko pogorje se dviga zahodno nad Bovško kotlino. Po vršnem grebenu pogorja teče meja med Slovenijo in Italijo. Na severni strani se spušča v Rabeljsko in Reklansko dolino na jugozahodu pa v Rezijo. Na vzhodni in južni strani pogorje omejujejo dolina Koritnice, Bovška kotlina in dolina Učje.Kaninski podi skupaj z Rombonskimi predstavljajo najznačilnejši kraški svet. Apnenec in velika količina padavin ustvarjata idealne pogoje za nastanek kraških pojavov.
Danes, dne 30.8.2008, se je dan pričel navsezgodaj z reševalno akcijo. Ko sva se s Petrom S55Y ustavila ob cesti na počivališču, da spijeva kavo iz termusa in kasneje vse smeti odnesla v bližnjo kanto, je Peter v njej zagledal par prestrašenih oči. Bil je polh, ki je prišel na malico in padel v kanto. Pomagali smo mu ven. Takoj je splezal na bližnje drevo in nas z varne razdalje opazoval. Plemenito ni kaj...
Dostop na vrh je bil klasičen. Do Bovca z avtom. Zapeljeva na parkirišče pred gondolo. Se vsedeva vanjo in sva na višini 2000 metrov brez najmanjšega napora.
Napor se je pokazal kasneje. Ne, saj strmine ni nikjer, razen sam vzpon na vrh. Sonce. Nobene travice. Vročina. Ma če potegnem črto, nekaj neverjetno lepega. Do vrha Kanina sva potrebovala približno dve uri in pol. Veliko slikala in veliko snemala. Tokrat so se nam prikazali kozorogi. Ni bila kriva vročina, saj če bi bila fatamorgana, bi jih videl samo eden. Samec nam je poziral in pod sabo varoval dve samički in dva kozlička.
Danes je bilo presenetljivo tudi par postaj iz S5 na FM. Jih je pa na 40m malo manj. Pogrešal sem kar nekaj lovcev, ki sem jih do zdaj slišal iz vsake aktivacije. Ne bom se preveč sekiral zanje. Naj bi bili na frekvenci.
