Vzroki za prvo svetovno vojno
Prvo svetovno vojno so najbolj željno pričakovali Nemci. Zahtevali so novo delitev kolonij in hoteli svoje ozemlje razširiti. Ko je prišlo do nasprotij med Francijo in Veliko Britanijo, je Nemčija računala, da bo na svojo stran pridobila Britance. Toda ko je povečala mornarico, je to tako prestrašilo Britanijo, da je sklenila s Francijo sporazum "entente cordiale". Tudi Rusija se je iz strahu pred Nemčijo in njeno zaveznico Avstro-Ogrsko začela povezovati z njima in tako se je Evropa razdelila na dva tabora, na antanto in centralne sile. Leta 1882 je k centralnim silam s sporazumom pristopila še kraljevina Italija. Nemški vojaški načrt je bil, najprej premagati Francoze in Britance, nato pa še Rusijo.
Povod
Povod za I. svetovno vojno je prišel z Balkana. Tu se je Avstro-Ogrska zapletla v spor s kraljevino Srbijo. Ta je bila Ruska zaveznica in je nasprotovala priključitvi Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski in ustanovitvi samostojne države Albanije, ki bi ji preprečila dostop do morja. 28. junija 1914 v Sarajevu devetnajstletni Gavrilo Princip s strelom iz pištole ubije Avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo. Avstro-Ogrska je postavila Srbiji tak ultimat, da ga ni mogla sprejeti in ji napovedala vojno.
Prvi boji ob Soči
Prvi boji ob Soči so se začeli že zvečer 23.maja 1915. Italijani so imeli tam dve armadi. Ena je bila postavljena od Kanina do Ločnika in je bila sestavljena iz 122 bataljonov pehote, 33 eskadronov konjenice in 147 baterij topov 2. armade. Druga pa je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja in je vsebovala 51 bataljonov pehote, 77 eskadronov konjenice in 35 baterij topov 3. armade. Avstro-ogrska vojska pa je takrat tam imela le 45 bataljonov, 5 eskadrilj konjenice in samo 35 baterij topov. Ostale čete so šele prihajale. Avstro-ogrska vojska se je brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je pričakala Italijane in čakala na okrepitve. Italijani so prodirali skrajno počasi in previdno.
Prvi boji so potekali v Zgornjem Posočju. Šele četrti dan vojne sta se vojski spopadli. Na grebenu Mrzli vrh-Sleme so Italijani napadli a so jih Avstro-Ogrski vojaki odbili. Na obeh straneh je bilo mnogo žrtev. 31. maja so Italijani napadli Mrzli vrh. V treh dneh bojev je na tem grebenu padlo 1600 Italijanov in 400 Avstro-Ogrskih vojakov. Italijani so se zaradi poraza znesli nad civilnim prebivalstvom. 6 kmetov je bilo po desetkanju ubitih 4. junija. Italijani so se istočasno približevali tudi Krnu. Na grebenu Vršič-Krn so zasedli najprej Vršič (1897 m) in greben do Lopatnika (2013 m). Zasedli so tudi pomembno koto 2102, ki so jo Avstro-Ogrski vojaki potem še dvakrat neuspešno hoteli pridobiti nazaj. 5. junija so Italijanski bersaljeri zasedli Skutnik. 16. junija pa so Italijani sočasno napadli Krn iz dveh smeri: po grebenu Lopatnik-Krnčica in po grebenu Pleča-Kožljak. Italijani so se s pomočjo topov prebili na Krn in zajeli 330 Avstro-Ogrskih vojakov. Nato pa so z znano Italijansko obotavljivostjo zamudili priložnost, da bi zavzeli sosednjo Batognico.
Ko so Krn zavzeli Italijani, je to povzročilo nemalo težav Avstrijcem. Iz Krna so Italijani imeli pregled nad široko okolico. Razen tega pa niso zavzeli nobenih pomembnejših položajev in imeli hude izgube: skoraj 11.000 mož. Temu je pomagalo pomanjkanje topništva na Italijanski strani in njegova nepravilna uporaba. Italijanski general Cadorna se je zato odločil počakati z večjo ofenzivo, dokler niso pripeljali dvajset težkih topov.
Dvanajst Soških bitk
Prva soška bitka
23. junij - 7. julij 1915
Po dolgotrajnem obstreljevanju Italijanov pa so Avstro-Ogrski vojaki odbili vse napade.
Izid prve ofenzive je bil kar premajhen. Italijani niso zavzeli nobenega ofenzivnega cilja in so imeli hude izgube: 1916 mrtvih, 11.495 ranjenih in 1536 izginulih. Avstro-ogrska vojska pa je imela 8800 mrtvih in ranjenih, ter 1150 izginulih. Z Italijanskim neuspehom se je Avstro-Ogrska pomirili. Videli so, da lahko zaustavijo Italijane že na Soči in so nehali izvajati načrt, da bi imeli še eno obrambno črto ob Savi. Italijani pa so čez deset dni že začeli z naslednjo ofenzivo.
Druga soška bitka
17. julij - 10. avgust 1915
V tej novi ofenzivi so se Italijani odločili napasti Šmihel in Doberdobsko planoto, ter na severu Batognico.
Italijani so začeli napadati tudi pri Krnu. Cilj je bila sosednja Batognica (2164 m). Že 3. julija sta jo dva bataljona poizkušala zavzeti, vendar so jih odbili. Tri dni kasneje so zavzeli zahodna pobočja. 21. julija so ponovno napadli. Tokrat z tremi četami in dvema bataljonoma. Avstro-ogrska vojska se je morala umakniti na vzhodni rob Batognice.
Tudi v drugi bitki Italijani niso dosegli cilja. Izgube na obeh straneh pa so znašale kar grozljivih 41.866 mrtvih, izginulih in ranjenih.
Tretja soška bitka
18.oktober - 5. november 1915
Tudi tretja soška bitka se je izkazala za ponovni neuspeh Italijanov. Izgube so bile hude na obeh straneh v Zgornjem Posočju, pri Plaveh, na goriškem mostišču in na Krasu, vendar Italijani sploh niso prebili Avstro-ogrske obrambe, kaj šele Gorico. Napadalci so izgubili 67.998 vojakov, branilci pa 41.847 vojakov.
Četrta soška bitka
10. november - 11. december 1915
Neuspeh prvih ofenziv je močno odmeval po Italiji. General Cadorna je moral hitro začeti z novo, da bi tako pomiril zaveznike in s tem tudi presenetil branilce. Granate so padale ves čas med bitkama. Napadli so Sabotin, vendar so po neuspehu opustili njegovo zavzetje. Napadli so tudi pri Plaveh. Tam so streljali iz topov vseh kalibrov neprestano dva dni. S tem pa niso pripomogli k premaknitvi frontne črte. V štirih urah je na Gorico padlo kar 3000 granat. V tej bitki je padlo 48.967 Italijanov in 25.381 Avstro-ogrskih vojakov.
Boji v Zgornjem Posočju med 4. in 5. bitko
Četrta bitka je izmučila obe strani. Prihajajoča zima je pomenila otežkočeno oskrbovanje še posebej v gorah, kjer so pretili zdaj še plazovi.
Tokrat so hoteli Avstro-Ogri pridobiti nazaj Čukljo. 12. februarja ponoči so v maskirnih oblekah napadli in zajeli vrh. Toda Italijani so z neprestanim topovskim obstreljevanjem 10. maja osvojili Čukljo nazaj.
Italijansko topništvo je začelo napad tudi na Rombonu. Streljali so celo z največjimi 305 mm granatami. Toda Bosanci, ki so bili na vrhu so se hrabro branili in odbili napad. Italijani so imeli strašne izgube.
Na Batognici pa je potekala zanimiva minska vojna. Zahodni del so zasedli Italijani, vzhodnega pa Avstro-Ogri. Med njimi je bilo le 85 m razdalje. Avstro-Ogri so s prisluškovanjem izvedeli, da Italijani kopljejo rov pod njimi, da bi jih vrgli v zrak. Takoj so začeli kopati svoj rov. Med kopanjem pa so naleteli na italijanski rov, poln razstreliva. Znosili so eksploziv v svoj rov. Italijani pa so jih videli in začeli so se streljati v rovih. Nato so Avstro-Ogrski vojaki našli še en italijanski rov in so še iz njega znosili razstrelivo. Potem so razstrelivo na koncu svojih rovov sprožili in cel vrh Batognice je posejalo s kraterji, ki so vidni še danes.
Peta soška bitka
11. marec - 16. marec 1916
Zaradi Verdunske ofenzive Nemcev je moral Cadorna razbremeniti Francoze. 2. Italijanska armada je napadla na Mrzlem vrhu, 3. armada pa med Šmihelom in Martinščico. Izgube so bile sorazmerno majhne, potek frontne črte pa se ni spremenil.
Sedma soška bitka
14. september - 17 september 1916
7. bitka je trajala le štiri dni, vendar so bile izgube na obeh straneh strašne. Italijani so izgubili 17.570 vojakov, Avstro-Ogrska vojska pa je izgubila 15.000 ljudi, od katerih jih je bilo veliko zajetih.
Osma soška bitka
9. oktober - 12. oktober 1916
Tokrat so Italijani izgubili 20.100 vojakov, izgube Avstro-ogrske vojske pa so bile 20.000 ljudi.
Deveta soška bitka
31. oktober - 4. november 1916
Italijani so spet skoraj uničili obrambo, potem pa so se začeli utrjevati na osvojenih prostorih in tako omogočili Avstro-Ogrski vojski, da se je opomogla. Italijani so izgubili 28.900 vojakov, Avstro-ogrska vojska pa tudi okoli 28.000
Deseta soška bitka
12. maj - 5. junij 1917
Italijani so se po polletnem zatišju odločili za ponoven napad. Zavezniki pa so mu zaradi prejšnjih neuspehov in zaradi dejstva, da Soške fronte še niso prebili, odrekli pomoč. Do maja 1917 pa je Italijanska vojska dobila sveže, novovpoklicane vojake in se tako zelo okrepila.
Napad je bil zamišljen v treh fazah. Najprej bi s topovi obstreljevali celotno fronto, potem bi napadli pri Gorici in nato z vso silo na Krasu. Toda tudi Avstro-ogrska vojska je bila sedaj močna. Iz vzhoda so po umiritvi vojne z Rusijo prišle številne čete.
V Italijanski vojski so še povečali kazni za upor. Večkrat so izvajali decimiranje in ustrelili vsakega desetega vojaka. To pa je samo še bolj prepričalo vojake, da vojna nima smisla. Italijani so imeli tokrat ogromno izgub. Izgubili so kar 132.000 vojakov, 27.000 pa jih je bilo zajetih. Branilci pa so izgubili 52.000 vojakov, 23.400 pa jih je bilo zajetih.
Enajsta soška bitka
19. avgust - 15. september 1917
Tokrat so imeli Italijani pripravljeno še večjo vojsko. Skupaj so imeli 567 bataljonov. Imeli so tudi 3430 topov in 1752 minometov. Avstro-ogrska vojska pa je razpolagala le z 249 bataljoni in 1544 topovi.
Italijani so začeli z obstreljevanjem, 19. avgusta pa je v napad krenila pehota. Avstro-Ogrski vojaki so pri Avčah uspešno zadrževali Italijane. Toda drugje tega sploh niso vedeli, zaradi silovitega topovskega obstreljevanja, ki je pretrgalo vse telefonske vezi. Severno in južno od Avč so Italijani prodrli in popolnoma uničili Avstro-ogrske položaje. Pri Kanalu so zaradi pretrganih zvez in ker Avstro-ogrska vojska ni imela pregleda nad bojiščem prišli Italijani branilcem za hrbet. Napadali so tudi Škabrijel (646 m), vendar so jih tam odbili. V napad so krenile Italijanske čete tudi južno od Vipave. Tam so prodrli skozi Avstro-ogrske položaje. Ustavili so jih šele pri Stari Loki (275 m).
Italijansko topništvo je tako ure in ure streljalo na prazne, bivše Avstro-ogrske položaje. Ko pa so šli 24. avgusta v napad so se zmedeno ustavili. Bili so navdušeni ob tej nepričakovani zmagi. Takrat pa jih je zasulo Avstro-ogrsko topništvo. Toda vseeno so počasi zasedli vse zapuščeno ozemlje. Po večih napadih so zasedli tudi Sveto Goro.
Nato pa so začeli napadati še Škabrijel. Tam so uporabili granate ogromnega kalibra - 420 mm! 4. septembra so ga za kratek čas osvojili, potem pa so jih Avstro-Ogri s silovitim protinapadom pregnali. Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Padlo je 40.000 Italijanov, 108.000 jih je bilo ranjenih. V Avstro-Ogrski vojski pa je bilo 10.000 mrtvih in 95.000 ranjenih, obolelih ali pogrešanih.
Dvanajsta soška bitka
24. oktober - november 1917
Uspehi Italijanov so bili v enajstih ofenzivah kar premajhni. Zasedli so samo Gorico, zahodni rob Banjščic in 12 km dolg prodor na Krasu. Ti rezultati in hude izgube Italijanov (kar 200.000 mrtvih od začetka vojne) je hudo načelo moralo in razpoloženje vojakov.
Dan pred napadom sta si tako stali nasproti Italijanska vojska, ki je obsegala 41 divizij in 3626 topov in združena Avstro-ogrsko - nemška, ki je obsegala 37 divizij in 3302 topova.
24. oktobra so ob 2.00 zjutraj v oblačnem in deževnem vremenu zagrmeli vsi Avstro-Ogrski in nemški plinometi. To je trajalo pol ure. Nato se je začelo silovito rušilno obstreljevanje Italijanskih topniških položajev in utrdb. Ob 9.00 se je začel napad pehote. Toda napad na Rombonu in na Nevejskem prevalu je bil odbit. Zavzeli pa so Italijanske položaje pri Bovcu. Italijani pa so se začeli umikati. Najprej iz Bovca, Čuklje, s planine Jama, Polovnika, Krasjega vrha in Planine Predolina, kjer so omogočili prost prehod proti Kobaridu. Ko so Italijani izvedeli za padec Kobarida, so se umaknili na tretjo obrambno črto in tako omogočili, da so se Avstro-Ogri prosto premikali proti Učji. Zaradi zavzetja doline ni bilo več smiselno braniti Krn in so se tako Italijani umaknili tudi od tam. Avstro-Ogrska 12. divizija je ob 22.30 zasedla Robič. Pri Tolminu pa so napadale nemške čete. Prodrle so do Hlevnika, ki sploh ni bil branjen. Nato so napadli tudi Matajur, na katerem so se Italijani po dveh napadih vdali. Na Banjšicah pa jim ni uspelo zadržati že osvojenih Italijanskih jarkov.
Avstro-ogrska vojska je potem, ko je osvojila dolino proti Učji in pobočja Skutnika in Kala, zavzela vas Učjo. Zasedli so še Kobariški stol, ključno točko Italijanske obrambe.
Zaključek
Prikazal sem vzroke, potek in posledice najbolj krvavega spopada na Slovenskih tleh. Čeprav so se ob Soči v prvi svetovni vojni uradno borile Avstro-ogrska in italijanska vojska, so se tam borili tudi Slovenci. Bojevali so se na obeh straneh, tako pod Avstro-ogrsko monarhijo kot pod kraljevino Italijo. Celoten opis dogajanj najlepše prikaže tale citat: "Takšne vojne ljudje do tedaj še niso poznali. Začela se je na Balkanu, toda kmalu se je razširila na Evropo, Azijo in Afriko - skupaj na 28 držav ali tri četrtine človeštva. Vojaški spopadi so zajeli kake štiri milijone kvadratnih kilometrov kopenskih prostranstev, vse oceane in skoraj vsa morja. Ko se je poleti 1914 vojna začela, so napovedovali, da jo bo do božiča istega leta že konec. Razvlekla se je na štiri leta, prinesla pomanjkanje in lakoto, zanetila je socialne nemire in revolucijo v Rusiji. Vojna je terjala veliko žrtev, 20 milijonov - neprimerno več kot katerakoli vojna poprej." (Nešovič, B., Prunk, J.:20. STOLETJE. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1993). Soška fronta je bila le ena izmed front med prvo svetovno vojno. Toda ravnotako strašna, kot vse ostale.
Seznam virov in literature
1. Klavora, V.: Plavi križ. Koper, Lipa, 1991
2. Klavora, V.: Koraki skozi meglo. Dunaj, Mohorjeva družba, 1994
3. Messnel, J.: Soška fronta. Ljubljana, Prešernova družba, 1987
4. Nešovič, B., Prunk, J.: 20. STOLETJE, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1993
5. Simić, M.: Po sledeh Soške fronte. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1996
6. Svoljšak, P.: Soška fronta. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1994
7. Švajncer, J. J.: Svetovna vojna 1914 - 1918. Maribor, Po